Kako naftnim velikanom raste vrednost – in ne samo njim

V spopadih v regiji Perzijskega zaliva je bila prizadeta infrastruktura za proizvodnjo ter izvoz nafte in zemeljskega plina, ki jo soupravljajo tudi zahodni naftni velikani. Toda delnice teh so od prvih napadov zrasle, saj izpade lahko uravnotežijo z višjimi cenami fosilnih goriv. Še večjo rast beležijo kitajski izdelovalci baterij.

Naftna podjetja, med njimi ameriški Chevron, Exxon Mobil in ConocoPhillips ter evropski Shell, BP in Total so od začetka vojne med Izraelom in ZDA na eni strani ter Iranom na drugi beležili rast delnic, tudi za več kot 10 odstotkov.

Podjetja v vodah Perzijskega zaliva in na kopnem v zalivskih državah upravljajo projekte z nafto in plinom, ki so tarča iranskih napadov in so v nekaterih primerih ustavili ali zmanjšali proizvodnjo. Največji vpliv so imeli napadi na katarski plinski terminal Ras Laffan, saj ta proizvede slabo petino svetovnega utekočinjenega plina (LNG), deleže v njej pa ima večina omenjenih podjetij. Poleg tega je izvoz ohromljen zaradi iranskih napadov na ladje v Hormuški ožini.

Obenem sta se od začetka vojne podražila nafta in plin, kar pomeni, da si lahko ta podjetja obetajo večje dobičke od fosilnih goriv, ki jih proizvedejo drugod po svetu ali ki jih lahko izvozijo iz Zaliva po alternativnih poteh. Nafta se je na svetovnih trgih podražila za nekaj manj kot 40 odstotkov. Za sodček surove nafte brent je treba odšteti okrog 100 dolarjev, tudi po 10-odstotni pocenitvi v ponedeljek – pred začetkom vojne je bila cena pri 72 dolarjih.

Rast delnic ameriških naftarjev

Delnica Exxona je od začetka vojne (od 28. februarja) pridobila 5,7 odstotka vrednosti. Družba v Perzijskem zalivu pridobiva plin iz katarskega polja North Field (Severno polje), kjer proizvede približno polovico svojega utekočinjenega plina. Ima tudi delež v naftnem polju v vodah Združenih arabskih emiratov in polovični delež v savdski rafineriji Samref v mestu Janbu na obali Rdečega morja, kamor Savdska Arabija skuša preusmeriti del pošiljk, ki so zastale zaradi zaprtja Hormuške ožine.

Iran je napadel tako Ras Laffan, ki utekočinja in predeluje plin iz Severnega polja ter ga pripravi na izvoz, kot tudi Samref, kar je vodilo v delno ustavitev proizvodnje v obeh obratih.

Chevron je v istem obdobju pridobil 9,9 odstotka vrednosti. Tudi Chevron ima v regiji precejšnje interese. V izraelskih vodah Sredozemskega morja upravlja plinska polja Tamar in Leviatan ter ima delež v načrtovanem plinovodu EastMed, ki bi plin dovajal Evropi. S katarskim državnim velikanom QatarEnergy sodeluje pri proizvodnji petrokemičnih proizvodov. Nafto pridobiva predvsem v tako imenovani razdeljeni coni med Kuvajtom in Savdsko Arabijo, kjer ima polovični delež v naftnem polju na kopnem, pogaja pa se tudi za nakup velikega nahajališča v Iraku od ruskega velikana Lukoil.

ConocoPhillips ima prav tako deleže v skupnih projektih s QatarEnergy na Severnem polju, ki skupaj z iranskim delom (Južni Pars) tvori največje nahajališče plina na svetu. Delnica ameriškega podjetja, ki v Katarju ustvari petino svoje svetovne proizvodnje LNG, je od začetka vojne zrasla za dobrih 12 odstotkov.

Rastejo tudi evropski velikani

Britansko-nizozemski Shell je v času spopadov pridobil 10 odstotkov tržne vrednosti. Rast prihaja, kljub temu da je Iran neposredno zadel Shellov kronski dragulj v regiji, tovarno Pearl za pretvorbo plina v plinske tekočine, ki je največja takšna tovarna na svetu. Gradnja obrata je stala skoraj 20 milijard dolarjev, popravilo pa bo predvidoma trajalo eno leto. Shell ima tudi delež v proizvodni liniji LNG v Ras Laffanu, ki ni bila poškodovana v napadih. Z nafto in plinom v Perzijskem zalivu Shell po podatkih Goldman Sachsa ustvari osem odstotkov letnega operativnega dobička.

Delnica BP (British Petroleum) se je vzpela za 14 odstotkov. Britanski naftar je v regiji prisoten predvsem v Iraku, kjer upravlja največje naftno polje v državi, Rumaila. Proizvodnja tam je od začetka marca nižja za polovico, BP pa je evakuiral tuje osebje po pristanku dveh iranskih dronov na območju. Irak nima alternativne izvozne poti mimo Hormuške ožine, zato se načrpana nafta kopiči v skladiščih. BP je lani pridobil tudi koncesijo za črpanje nafte in plina v Kirkuku, ima pa tudi 10-odstotni delež v pomorskih koncesijah državnega podjetja ADNOC v Abu Dabiju.

Francoski TotalEnergies je sredi marca sporočil, da se zaradi spopadov ustavlja ali je v procesu ustavljanja njihova proizvodnja v vodah Združenih arabskih emiratov, medtem ko kopenska proizvodnja v višini 220 tisoč sodčkov na dan poteka nemoteno. V procesu ustavljanja ali zaustavljena je tudi proizvodnja v Iraku. Po drugi strani savdska rafinerija Satorp, v kateri ima Total delež, deluje nemoteno in oskrbuje domači trg. Podjetje pravi, da bi že za osem dolarjev višje cene nafte na sodček nevtralizirale izpad proizvodnje v regiji. Delnica Totala je pridobila 13,5 odstotka od začetka spopadov.

Še bolje gre kitajskim proizvajalcem baterij

Še hitreje od delnic naftnih podjetij rastejo delnice kitajskih proizvajalcev baterij, poroča Financial Times (FT). Največji svetovni proizvajalec baterij CATL je od začetka vojne na Bližnjem vzhodu pridobil 17,5 odstotka. BYD, ki je sicer največji proizvajalec električnih vozil na svetu, a izdeluje tudi baterije, je svojo tržno vrednost okrepil za dobro petino (20,5 odstotka). Še en kitajski proizvajalec, Sungrow, je v istem času pridobil 16,5 odstotka.

Skupaj so ta podjetja od 28. februarja pridobila več kot 70 milijard dolarjev tržne vrednosti, še piše FT.

Kitajska uvaža nafto iz Perzijskega zaliva. Čeprav so ob zaprtju Hormuške ožine pošiljke sankcionirane iranske nafte na Kitajsko še naprej prihajale v le malo manjših količinah, skok delnic ponudnikov baterij kaže na pričakovanja vlagateljev, da bo največja uvoznica nafte na svetu pospešeno vlagala v obnovljive vire energije in tehnologije za hrambo, ki so pomembne za uravnavanje nestabilne proizvodnje iz teh virov. S tem bi azijska velesila zmanjšala odvisnost od uvoza fosilnih goriv iz nestanovitnih regij.

Energetska varnost samooskrba je sicer dolgoletni cilj Kitajske in njenega predsednika Ši Džinpinga, ki že več kot desetletje strateško elektrificira domače gospodarstvo in povečuje delež obnovljivih virov v energetski mešanici.